Kune so razširjene zveri z ostrimi zobmi in kremplji
Družina kun (Mustelidae) je izjemno raznolika in vključuje dihurje, vidre, skunke, rosomake, podlasice, nerce, jazbece in številne druge vrste. Ko pri nas govorimo o „kuni“, imamo v mislih večinoma belico (Martes foina), saj je ravno ta vrsta tista, ki išče bližino človeka in povzroča nemalo preglavic v garažah ter kokošnjakih. Medtem ko se gozdna kuna (Martes martes) večinoma zadržuje v gozdovih in se drži stran od človeških naselij, velja belica za tipično kulturno vrsto. Zimskega spanja ne pozna in je aktivna vse leto. Najdemo jo v mestih, drvarnicah, vrtovih in pod strešnimi konstrukcijami hiš. Kot tatje kokoši, sovražnico mačk in grizevalko kablov si je belica nabrala sloves škodljivke. Toda ali so te živali resnično nevarne za ljudi in hišne ljubljenčke?
Kako nevarna je kuna?
Dobra novica je ta, da kune ne sodijo med divje živali, ki bi prenašale bolezni na ljudi ali domače živali. Za razliko od lisice ali rakunastega psa po izsledkih strokovne raziskave Veterinarske fakultete v Hannovru pri belicah niso ugotovili na človeka prenosljivih parazitov, kot so trakulje ali gliste. Resnejšo skrb pa predstavlja virus kužne bolezni psov (steklavice živali), ki se lahko prenaša z divjih živali na hišne ljubljenčke. Steklina je v Nemčiji medtem izkoreninjena in ne pomeni več nevarnosti. Kune tudi niso nagnjene k napadom na ljudi – ob srečanju bodo najhitreje, kot le zmorejo, pobegnile. Kljub temu pa niso povsem nenevarne v bližini hiše in vrta, zlasti za divje živali v vrtu, hišne ljubljenčke in vozila.
Kaj jedo kune?
Kune spadajo med mesojede zveri z ostrimi zobmi in močnimi čeljustmi, ki so idealno prilagojeni za lov sesalcev, rib in žuželk. Belice so ena redkih vrst kun, ki se ne prehranjujejo izključno z mesom ali ribami, temveč sodijo med vsejede živali. Plene majhne in srednje velike sesalce ter ptice, poleti pa njihov jedilnik obogatijo z jagodičevjem, sadjem in koreninami. V naravi si belice pridobijo slab glas kot roparji gnezd – rade izplenijo ptičja in veveričja gnezda ter se pri tem ne ustavijo niti pred odraslimi živalmi. Pozimi se te izvrstne plezalke radi ustavljajo pri krmilnicah za ptice.
Kuna v vrtu
Ker niso preveč plašne in so pretežno aktivne ponoči, ko je ljudi okoli malo, kune rade vdirajo v domače vrtove. Belice plenjejo celo živali, ki so večje od njih samih, denimo zajce ali kokoši. Panično razburjene kokoši ali golob v kokošnjaku lahko sprožijo množični pokol, saj kuna sledi ubijalnemu refleksu, ki ga izzovejo prestrašene ptice. Glodavce in perutnino v zunanjih hlevcih je zato nujno dobro zavarovati z vseh strani pred napadom kun. Domače mačke so med najhujšimi sovražnicami belice. Zlasti v času parjenja so te divje živali zelo agresivne in zmožne resno poškodovati celo bistveno večje mačke. Vgrizljaji in praske kun se zlahka vnamejo, saj kremplji in zobje nosijo veliko klic – zato mačko, ki kaže znake boja s kuno, vedno odpeljite k veterinarju.
Zakaj kune grizejo kable?
Še ena navada belice lahko postane resnično nevarna za ljudi: grizenje kablov in tesnilnih gum v avtomobilih. Prav ta posebnost ji je prinesla vzdevek „avtomobilska kuna“. To čudno vedenje v resnici ni posledica posebne naklonjenosti do vonja ali okusa gume in plastike, kakor se je dolgo verjelo. Tudi toplota pod motornim pokrovom ni privlačna. Gre pravzaprav za teritorialno vedenje – ko kuna odkrije dišavne sledi prejšnjega obiskovalca v motornem prostoru, skuša te sledi odpraviti z grizljenjem in praskanjem. Človek, ki mu avto pripada, pri tem seveda plača ceno. Če se pri tem revierskem spopadu poškodujejo hladilne cevi ali zavorne cevke, lahko pride do resnih okvar vozila in znatnih varnostnih tveganj. Statistika zavarovalnic za leto 2020 beleži kar 217.000 škod, ki so jih povzročile kune. Zanimivost: bolj kot se avto premika med različnimi reviri, večja je nevarnost škode – kajti avto prehaja med reviri kun, ne obratno!
Kuna pod streho
Tretji problem, ki ga povzroča belica, je njena neustrašnost in brezbrižnost do človekovega bivališča. Kune si ne kopljejo lastnih brlogov, temveč si urejajo gnezda v zapuščenih duplinah ali brlogih drugih živali. Podstrešja, obloge, lope in terase so zelo dobrodošli skrivni kotički za te okretne živali. Zahvaljujoč vitkemu telesu in majhni glavi se kune sprehodijo skozi najožje odprtine – mačja loputa je zanje prava vabljivka. Kunin brlog navadno izdajo nočni zvoki kot praskanje ali kašelj ter iztrebki, ki jih kuna odlaga vedno na istem mestu. Med urejanjem gnezda kune prebijejo toplotno izolacijo, naredijo luknje v oblogah, odložijo urin in iztrebke ter zanesejo trupla in gnezdilni material, kar povzroča materialno škodo in hud vonj.
Kako se zaščitimo pred kunami?
V zunanjem delu hiše je priporočljivo zaščititi ograde, terase in lope z gosto kunci-varno mrežo. Posebno pozornost je treba nameniti talni ploskvi, saj kune dobro kopljejo, pa tudi plezajo in skačejo. Ograde za manjše živali morajo biti zato zaprte tudi od zgoraj – to ščiti tako pred lisicami in kunami kot pred plenilskimi pticami. Za vozila obstaja cela vrsta elektronskih odvračalnih naprav, ki s toni, vibracijami ali električnimi sunki odganjajo kune. Domača sredstva, kot so pasje dlake ali milo, nimajo dokazanega učinka. Če kuna že vdre v hišo, je pogosto težko ukrepati. Edina praktična rešitev je zaprtje vhodnih odprtih poti. Pri iskanju hodnikov kun pomagajo strokovni dezinfestarji. Živo ujeti kuno smejo le pooblaščeni lovci, njeno usmrtitev pa zakon o zaščiti živali prepoveduje – z izjemami, ki veljajo zgolj za lovce izven varstvenega obdobja.
