Zakaj gojenje kumaric pogosto ne uspe, kot bi moralo
Kumarice (Cucumis sativus) iz družine bučevk (Cucurbitaceae) sodijo med klasične pridelke vsakega zelenjavnega vrta – pa naj gre za majhne, okrogle ali dolge sorte. Toda kumarica kumarici ni enaka. Solatne oziroma kačje kumarice navadno gojimo v rastlinjaku, medtem ko so za prosto gredo bolj primerne lušne kumarice in kumarice za vlaganje.
Da bi od svojih rastlin dobili bogat pridelek, je ključno poznati najpogostejše napake in se jim dosledno izogibati. Tukaj je pet odločilnih napak, ki jih vrtnari delajo pri gojenju kumaric.
Napaka 1: Prezgodnja setev ali sajenje kumaric
Kumarice za svojo rast nujno potrebujejo veliko svetlobe in toplote. Z neposredno setvijo kumaric na prostem počakajte, dokler se tla ne segrejejo na vsaj 13 stopinj Celzija. Tudi sadike je priporočljivo posaditi na zelenjavno gredo šele po prehodu poznih zmrzali sredi maja.
Za zgodnejše posevke se je dobro obnesla črna zastirna folija, ki dvigne temperaturo tal za približno štiri stopinje Celzija. Koristna je tudi pokrivanje sadik z agrotekstilom, vedrci ali steklenimi kozarci, ki delujejo kot shranjevalniki toplote.
Solatne kumarice pogosto vzgojimo v zaprtih prostorih in jih nato gojimo naprej v toplem in vlažnem rastlinjaku. Tudi tu ne smemo začeti prekmalu: seme posejemo v lonče šele dva do tri tedne pred presajanjem. Sicer sadike postanejo predolge, preden sploh pridejo v gredo ali rastlinjak. Gumarično seme najhitreje vzklije pri 25 do 28 stopinjah Celzija, po kalitvi pa rastline raje postavimo nekoliko hladneje, na 19 do 20 stopinj. Ko kumarice razvijejo dva prava lista, so pripravljene za presaditev.
Napaka 2: Zanemarjanje kakovosti tal
Ne glede na to, ali gojimo kumarice na prostem ali v rastlinjaku – kumarice so rastline z visokimi prehranskimi zahtevami in potrebujejo rahla, humozna tla. Ker so plitvokoreninke, tla nikakor ne smejo zatrpati. Posebno pozornost posvetite strukturi tal pri težjih, glinastih prsti.
Idealno osnojno gnojilo za kumarice je slamnati, napol zgnit konjski gnoj, ki ga pri pripravi grede vdelamo v tla (pribl. 5 litrov na kvadratni meter). Kot alternativa je primeren zrel kompost, obogaten z drobljeno slamo. Smiselna je tudi zastirka iz slame ali trate v predelu korenin – ohranja tla rahla in vlažna skozi vso rastno dobo.
Pomembno opozorilo: kumaric ne sadimo na isto površino prej kot po štirih letih, sicer pride do utrujenosti tal in slabšega pridelka.
Napaka 3: Premajhni razmiki in odsotnost opore
Kdor goji kumarice, se pogosto sooča s pravo ali lažno peronosporo. Da bi preprečili te glivične bolezni, je že pri sajenju treba upoštevati nekaj ključnih dejavnikov. Najpomembnejši so zadostni razmiki med rastlinami.
V rastlinjaku so priporočljivi razmiki med vrstami 130 do 170 centimetrov, znotraj vrste pa 45 do 55 centimetrov. Za kumarice na prostem velja razmik 100 x 40 centimetrov. Da rastline ne ležijo neposredno na tleh in se lažje osušijo, jim zagotovimo opore za plezanje. Čeprav to za okrogle ali vlagalne kumarice ni nujno, je mogoče vzgojiti vse sorte navzgor. V rastlinjaku solatne kumarice najlažje vodimo ob vrvicah, pritrjenih na strešne prečke. Na prostem pa so primerni leseni nosilci in mrežaste opore.
Napaka 4: Napačno zalivanje kumaric
Za konstanten in dober pridelek morajo biti kumarice enakomerno in redno oskrbljene z vodo. Kot groba smernica velja: na vsak kilogram pobranih kumaric rastlina potrebuje 12 litrov vode. Posebno visoka je potreba po vodi takrat, ko se razvijejo prvi plodovi.
Med sušo zalivajte dnevno s temperiranom, postojano vodo, po možnosti že v zgodnjih jutranjih urah. S tem preprečite, da bi kumarice postale grenke. Poleg tega lažja peranospora ne dobi ugodnih pogojev za razvoj, če rastline gredo suhe v noč. Kot preventivni ukrep zalivajte izključno pri tleh, v predelu korenin, ne po listih.
Napaka 5: Pozabljeno gnojenje in izpinčevanje kumaric
V fazi rasti kumarice ne potrebujejo samo obilne vode – gnojenje je prav tako nepogrešljivo. Priporočljiva so organska zelenjavna gnojila, saj počasi in trajno sproščajo hranila. Vrtnarji, ki prisegajo na biopridelavo, radi uporabljajo bogat kalij iz gnojnice gabeza ali koprive, ki jo razredčijo v razmerju 1:10 z vodo.
Za zdravo rast je prav tako koristno, da zmernim izpinčevanjem redčimo pregusto listje. Uveljavljeno je, da do višine približno 80 centimetrov vse stranske poganjke odščipnemo tik za prvim listom. Prav tako je treba skrajšati glavne poganjke, da ne postanejo predolgi.
Pri obiranju velja preprosto pravilo: čim pogosteje pobiramo plodove, tem bolj bujno rastlina obnavlja cvetenje in postavlja nove kumarice. Redno obiranje je torej eden najpomembnejših ukrepov za bogat pridelek.
