Strupene rastline v vrtu in naravi
V vrtu in naravi raste veliko rastlin, ki so videti čudovite – a so hkrati strupene. Nekatere so tako podobne užitnim vrstam, da jih je skoraj nemogoče ločiti! Spoznajte najpogostejše in najnevarnejše strupene rastline, ki jih srečujemo pri nas.
Večina strupenih rastlin sicer izvira iz tropskih in subtropskih območij, a tudi pri nas domuje kar nekaj vrst z resnim nevarnostnim potencialom. Mnoge so privlačne okrasne rastline, ki krasijo vrtove ali navdušujejo sprehajalce s svojo lepoto. Druge pa so posebej nevarne, ker so podobne jestnim rastlinam ali imajo plodove, ki privlačijo otroke. Zato je znanje o teh rastlinah resnično življenjskega pomena.
Prva pomoč pri zastrupitvi s strupenimi rastlinami
Za strupene koktajle rastlinskih toksinov v večini primerov ni učinkovitega protistrupila. Kot prvo ukrep je treba takoj poklicati reševalce in jim sporočiti, za katero rastlino gre, nato pa čim prej dati medicinsko oglje, ki nase veže strupene snovi.
Zlasti v gospodinjstvih z otroki je nujno, da je medicinsko oglje v granulah ali tabletah vedno pri roki in da vsi vedo, kako ga pravilno uporabiti – pri zastrupitvah šteje vsaka minuta! Če ste videli, kaj je otrok pojedel, a rastline ne morete zanesljivo prepoznati, vzemite vzorec s seboj v urgentno ambulanto.
Te rastline so strupene
Navadni volčin (Daphne mezereum)
Navadnega volčina srečujemo v listnatih in mešanih gozdovih, priljubljen pa je tudi kot okrasna vrtna rastlina. Raste na apnenčastih, humoznih tleh. Značilne so rožnate cvetove, ki jih grm, visok do meter, razvije med februarjem in aprilom ter razširja intenzivno dišavo.
Za cvetovi se poleti razvijejo rdeče jagode, ki so po obliki in barvi podobne ribezovim – in prav to je eden od razlogov, zakaj je volčin tako nevaren za otroke. Strup je skoncentriran zlasti v semenih jagod in lubju grma – aktivni snovi sta mezerin (v semenih) in daphnetoxin (v lubju).
Po zaužitju rastlinskih delov se kmalu pojavi pekoč občutek v ustih, sledita otekanje jezika in ustne sluznice ter krči v trebuhu, bruhanje in driska. Prizadeti trpijo tudi za omotico in glavobolom, kar je posledica delovanja rastlinskih strupov na centralni živčni sistem in ledvice. V nadaljevanju zastrupitve telesna temperatura in srčni utrip močno narasteta. Smrt nastopi zaradi cirkulatornega kolapsa. Za otroke je smrtna doza že štiri do pet jagod, za odrasle deset do dvanajst.
Jesenski podlesek (Colchicum autumnale)
Ta majhna čebulnica raste predvsem na vlažnih travnikih v srednji, zahodni in južni Evropi. Njeni cvetovi v odtenkih od roza do vijolične se pojavijo med avgustom in oktobrom ter so podobni takrat cvetočemu žafraniku. Listi se pokažejo šele spomladi in jih je zlahka zamenjati z medvedjem česnom.
Strup jesenskega podleska – kolhicin – je podoben arzenu in deluje smrtonosno že v majhnih količinah. Zaužitje le dveh do petih gramov semen je za človeka usodno. Po kakih šestih urah se pojavijo motnje pri požiranju in pekoč občutek v grlu ter ustih, sledi bruhanje, hudidniskost, padec krvnega tlaka in telesne temperature. Smrt nastopi po enem do dveh dneh zaradi paralize dihal.
Listi jesenskega podleska se spomladi pogosto zamenjajo z medvedjem česnom, kar jih uvršča med najpogostejše vzroke za nenamerne zastrupitve.
Velovski dežen (Heracleum mantegazzianum)
Ko odraste, te trajnice ni mogoče spregledati – že v drugem letu po setvi doseže višino med dvema in štirimi metri. Raste na vlažnih, apnenčastih tleh, sicer pa je izjemno nezahtevna. Na vrhovih poganjkov oblikuje velike kobulaste cvetove s premerom 30 do 50 centimetrov, njegova globoko nazobčana peresasta lista pa lahko dosežeta velikost enega metra.
Rastlina pri nas ni avtohtona – bila je prinesena iz Kavkaza kot okrasna rastlina, a se je zaradi agresivne rasti in enormne stopnje razmnoževanja razširila v naravo. Smrtnih zastrupitev sicer ne povzroča, a rastlinski sok v stiku s sončno svetlobo povzroča hude, izjemno boleče opekline na koži, ki se počasi celijo. Krivci so fototoksični furokumari v soku. Posebno ogroženi so otroci med igro ter domače in divje živali.
Navadni nagnoj (Laburnum anagyroides)
Ta majhno drevo z dekorativnimi rumenimi grozdastimi socvetji izvira z juga Evrope in se že stoletja goji kot okrasna rastlina. Plodovi dozorijo v strokih, ki so podobni grahu in fižolu – igrajoči otroci jih pogosto zamenjajo za užitne in se zastrupijo.
V celotni rastlini, zlasti pa v strokih, se kopičijo alkaloidi citisin, laburnin, laburamin in N-metilcitisin. Za otroke je smrtna doza že tri do pet strokov oziroma deset do petnajst semen. Strupi v prvi fazi vzburjajo centralni živčni sistem, nato pa učinek obrne – nastopi pareza. V prvi uri se pojavijo pekoč občutek v ustih in grlu, huda žeja, bruhanje ter povišana telesna temperatura. Sledijo vznemirjenost, blodnje, razširjene zenice in mišični krči. Ob smrtni dozi nastopi popolna pareza telesa in smrt zaradi paralize dihal.
Volčja češnja (Atropa belladonna)
Volčjo češnjo srečujemo ob robovih in v notranjosti listnatih ter mešanih gozdov na apnenčastih tleh. Trajna rastlina zraste do dveh metrov in je opazna že z razdalje. Med junijem in septembrom razvija zvonaste, rdečerjave cvetove z rumenim notranjim delom, prepredenimi s temnimi žilami. Med avgustom in septembrom dozorijo jagode, ki spremenijo barvo iz zelene (nezrele) v črno (zrele).
Glavni strupeni sestavini sta atropin in skopolamin ter L-hiosijamin, ki so v celotni rastlini, najbolj pa skoncentrirani v korenu. Pohlevno sladek okus jagod je pravi past – otroci ne začutijo nobene opozorilne gorenčine. Že tri do štiri jagode so za otroka smrtne (deset do dvanajst za odrasle).
Prve simptome zastrupitve prepoznamo po razširjenih zenicah, rdeči koži, suhi sluznici in pospešenem pulzu. Kmalu se pridružijo motnje govora, nihanje razpoloženja, halucinacije in nemir. Sledijo hudi krči, upočasnjenje in nato izjemno pospešen utrip ter izguba zavesti. Telesna barva preide iz rdeče v modrikasto, telesna temperatura pade pod normalo. Na tej točki sta le dve možnosti: telo se opomore – ali bolnik umre v komi zaradi paralize dihal.
Navadna trdoleska (Euonymus europaeus)
To domače grmičevje zraste do šest metrov in raste predvsem v gozdovih ter na gozdnih robovih z vlažnimi glinastimi tlemi. Po cvetenju med majem in junijem razvijejo intenzivno oranžno-rdeče, štiridelnate kapsule, ki ob polni zrelosti pokijo in sprostijo semena.
Glavna strupena snov je alkaloid evonin. Zastrupitev s trdolesko je zahrbtna, saj se prvi simptomi pojavijo šele po dobrih petnajstih urah – bruhanje, driska in trebušni krči. Na srečo je smrtna doza sorazmerno visoka, 30 do 40 plodov, zato smrtni primeri niso pogosti.
Ker simptomi nastopijo z zamudo, je pri otrocih, ki so pojedli privlačne plodove, vzrok pogosto težko ugotoviti.
Navadna tisa (Taxus baccata)
V naravi tisa raste na apnenčastih tleh in v mešanih gozdovih, a jo pogosto najdemo v vrtovih kot živo mejo ali za oblikovanje zelenih skulptur. Otroke privlačijo rdeče, sluznate semenske ovojnice – in na srečo so edini nestrupen del rastline. Vse ostalo vsebuje močno strupen alkaloid taksin.
Zaužitje 50 tisovih iglic velja za življenjsko nevarno. Zastrupitve pri ljudeh so redke, pri živini, zlasti govedu in konjih, pa pogostejše. Obstajajo poročila, da je celo kožni stik z odrezanimi površinami ali zdrobljeni iglicami povzročil blage simptome zastrupitve. Po okoli eni uri se pojavijo bruhanje, driska, omotica, krči, razširjene zenice in izguba zavesti. Po devetdesetih minutah nastopi smrt zaradi odpovedi srca.
Ricinus (Ricinus communis)
Ta trajnica, ki izvira iz Afrike, je pri nas prisotna le kot okrasna rastlina. Prinesli so jo zaradi zanimivega barvanja listov, oblike lista in privlačnih socvetij. Stebla so skozi celotno dolžino rdečerjava, modrozeleni listi so dlanasto oblikovani in lahko dosežejo premer enega metra.
Ženski cvetovi razvijejo semena, ki vsebujejo izjemno strupeno beljakovino ricin – že 25 miligramov (eno seme) je za človeka smrtonosnih. Podobno kot pri volčji češnji je zahrbtno to, da so semena okusna in ne sprožijo nobene opozorilne reakcije. Ricin povzroča bruhanje, krče in drisko, poleg tega vnetje ledvic ter sprijemanje rdečih krvnih celic, kar sproži trombozo. Smrt nastopi po približno dveh dneh.
Ricin se da preprosto uničiti z segrevanjem semen – to je eden redkih primerov, ko toplotna obdelava nevtralizira rastlinski strup.
Šmarnica (Convallaria majalis)
Ta drobna, trdovratna pomladna rastlina zraste do trideset centimetrov in je priljubljena okrasna vrsta. Šmarnica raste po vsej Evropi in daje prednost listnatim ter mešanim gozdovom. Nevarnost, ki izhaja iz nje, je – podobno kot pri jesenskem podlesku – možnost zamenjave z medvedjem česnom, v katerega neposredni bližini pogosto raste.
Med aprilom in junijem cveti, med julijem in septembrom pa razvije majhne, rdeče jagode, velike okrog pet milimetrov. Celotna rastlina je strupena in vsebuje bogat koktajl glikozidov, med katerimi so najpomembnejši konvalatoksin, konvalozid in desglukokeirotoksin. Zastrupitev se pojavi zlasti v sezoni medvedjega česna in povzroča bruhanje, drisko, omotico, motnje vida in močno izločanje urina. Strupene snovi intenzivno delujejo na srce – povzročajo srčne aritmije, nihanje krvnega tlaka in v hujših primerih odpoved srca.
Navadni pušpan – puščavnik (Aconitum napellus)
Puščavnik raste zlasti v gozdnatih gorskih predelih, na vlažnih travnikih in ob bregovih potokov. Priljubljen je tudi v okrasnih vrtovih. Ime nosi po obliki cvetov, ki z malo domišljije spominjajo na čelade gladiatorjev ali vitezov. Stara imena za to rastlino, kot sta »kozja smrt« in »dušilec«, hitro povedo vse.
Puščavnik je najenvarnejša rastlina v Evropi. Vsebuje cel koktajl strupenih diterpenskih alkaloidov – med njimi akonitin, benzoilnaponin, liakontin, hipakonitin in neopelin. Posebej nevaren je akonitin, saj gre za kontaktni strup, ki prodre skozi kožo in sluznico. Neprevidni vrtnarji so že utrpeli blage simptome zastrupitve ob dotiku koreninske gomoljike – otrplost kože in palpitacije srca.
Smrtna doza znaša le dve do štiri grame iz gomoljike. Ko je dosežena usodna količina, smrt v večini primerov nastopi v treh urah – in sicer zaradi paralize dihal in srčne odpovedi. Puščavnik je resna grožnja tako v naravi kot v vrtovih, kjer ga gojijo.
