Japonska kutina – okrasna rastlina za vse letne čase
Japonska kutina (Amelanchier) je med vrtnarji izjemno priljubljena – in povsem upravičeno. To grmovje navduši spomladi z bujnimi cvetnimi grozdi iz nežnih belih cvetov, poleti ponudi sladke plodove, jeseni pa oko razveseli z žarečimi jesenskimi barvami. Celo pozimi s sivkastim lubjem ostane privlačno.
Japonska kutina raste bodisi kot grm bodisi kot drevo. Najde se zanjo prostor skoraj povsod – tudi v loncih in posodah na terasi. V zadnjih letih je ta divja sadeževka doživela pravo renesanso, predvsem zaradi modročrnih do vijoličnih plodov, ki spominjajo na borovnice.
Plodovi vsebujejo veliko kalcija, železa in vitamina C. Uporabiti jih je mogoče za marmelado, kompot, liker ali torte. Kdor pa sam ne mara jagodičja, bo vesel, da ga z veseljem pobirajo ptice.
Katere sorte japonske kutine so vredne pozornosti?
Japonska kutina je izjemno nezahtevna glede rastišča in tal. Zimski mraz ji ne škoduje nič več kot poletna suša. Večina vrst izvira iz Amerike in Azije – v Evropi je doma le ena vrsta, navadna japonska kutina (Amelanchier ovalis), ki se odlikuje z škrlatno jesenko in uspeva celo na ekstremnih rastiščih.
Kdor želi predvsem obilen pridelek, naj posega po sortah kanadske borovnice (Amelanchier alnifolia), znane tudi kot saskatoon jagoda. Posebej priporočljivi sta sorti ‚Prince William‘ in ‚Saskatoon Berry‘. Zelo ozko raste sorta ‚Obelisk‘. Posebej velike plodove ponuja hibridna sorta ‚Ballerina‘, ki je hkrati ozke rasti.
Tisti, ki ceni dekorativen videz, bo navdušen nad bakreno japonsko kutino (Amelanchier lamarckii). Ta spomladi razvije bakrenordeče mlade poganjke, na ozadju katerih cvetovi delujejo še posebej impresivno. Ker neprestano nastajajo nove sorte, je smiselno v drevesnici pobrskati v kategoriji divjega sadja ali se posvetovati s strokovnjakom.
Nasvet 1: Izogibajte se zastajanju vode
Zastajanje vode in zbita tla japonski kutini nista všeč. Če jo vseeno želite zasaditi na takšnem mestu, tla predhodno izboljšajte z dodajanjem grobega peska, proda ali humusa. Alternativno rastlino zasadite nekoliko povišano, da se izognete stiku z zastajajočo vodo.
Nasvet 2: Varčujte z rezjo
Japonska kutina razvije svojo naravno, slikovito rast najlepše brez rezanja – a jo dobro prenaša, kadar je to potrebno. Možnosti oblikovanja so torej precejšnje. Z občasnim redčenjem najstarejših poganjkov rastlino pomladite. Če japonska kutina preveč zraste v višino, predolge veje skrajšajte z metodo odvodnjenja, pri kateri vejo ne odrežete, temveč jo preusmerite.
Japonske kutine (Amelanchier lamarckii) v aprilu z obilnim cvetenjem in bakrenordečimi mladimi poganjki pritegnejo poglede. Kadar rastejo neomejeno, grmovje razvije zelo razprostrte krošnje z do šest metrov višine.
Nasvet 3: Spodbudite pridelek
Japonska kutina je skromna rastlina, a kdor želi obilen pridelek, ji lahko pomaga. Zgodaj spomladi dodajte organsko gnojilo, na primer kompost ali rogove koščice – to spodbudi nastavitev cvetov in plodov. Debela plast zastirke pri tleh pa pomaga ohranjati vlago v zemlji in dolgoročno izboljšuje njeno kakovost.
- Zastajanje vode: Tla popravite s peskom, prodom ali humusom; sadite na rahlo povišanem mestu.
- Rez: Ni nujna, a dopustna. Redčite najstarejše poganjke in preusmerjajte predolge veje.
- Gnojenje: Zgodaj spomladi dodajte kompost ali rogove koščice ter mulčirajte.
